KO V TRGOVINAH LEPEGA DNE NE BO HRANE
Zakaj sta nafta in hrana usodno povezani? Kako je mogoče, da o naših življenjih odločajo ekonomisti, ki živijo od bilance do bilance, in politiki, ki jih zanima le, kako bodo preživeli od enih do drugih volitev?
Zakaj še vedno uničujemo zemljo z novimi nakupovalnimi središči in to kljub temu, da imamo v Sloveniji le 35-odstotno samooskrbo? Zakaj v šolah otroke učijo, da bodo z ugašanjem luči in ločevanjem odpadkov rešili planet, ne povedo pa jim, da je ogrožen obstoj človeka, medtem ko je narava preživela že veliko hujših udarcev? Ne gre samo za ekonomsko krizo, temveč za energetsko krizo civilizacije, ki je usodno povezana s hrano, meni Komat. »Koncept industrijskega pridelovanja si je zamislil njivo kot tovarno z uporabo kemičnih snovi za velikoserijsko proizvodnjo. Dokler je bila nafta poceni, je to še delovalo, potem je morala pomagati
država s subvencijami.
»Pet največjih korporacij sveta obvladuje prehransko verigo, zdravila, gensko tehnologijo, semena, farmacijo. Hrano in zdravje! V Iraku cilj agresije niso bila le naftna polja, temveč tudi centralna genska banka z zbirko 8 tisoč varietet žitaric nekdanjega območja Mezopotamije. Vsaka lastnost ene same stare sorte je vredna
35 do 65 milijonov dolarjev, 8 tisoč vzorcev, ki jih je vojska odnesla, torej pomeni neprecenljivo vrednost. To predstavlja nadzor nad svetovno prehrano. S starimi sortami se namreč lahko nadaljuje vzgoja novih žitaric za prehrano, nove sorte so namreč že povsem degenerirane, da ne zmorejo preživeti brez
kemične podpore.«
Kje je izhod? »Kar je zavoženo na globalni ravni, je treba reševati na lokalni in nihče nam pri tem ne bo pomagal. Na lokalni ravni je
treba ustvariti vzporeden sistem, ki bo deloval v dobro ljudi, in za to ne potrebujemo strank, voditeljev in represivnih organov, temveč dobro voljo in zdrav razum,« meni Komat in dodaja, da imamo znanja dovolj, potrebujemo pogum. »Moramo povezati razbito sedanjost s preteklostjo, s svetom naših prednikov, ki so
razvili znanja, da so preživeli na tej zemlji.«
Novi tednik – TATJANA CVIRN
SUPERMARKET KOT NAJBOLJ NEVAREN PROSTOR V SODOBNI CIVILIZACIJI
Pesticidi ali ekologija na slovenskem krožniku? Na leto pri nas raztrosimo 550 ton strupenih pesticidov. Poraba pesticidov v kmetijstvu se v Sloveniji zmanjšuje, so nam povedali na ministrstvu za kmetijstvo. Leta 2013 je bilo na trgu 950 ton pesticidov. Od tega je 400 ton žvepla in bakra, ki sta dovoljena tudi v ekološkem kmetijstvu. 550 ton nevarnih snovi pa na leto potrosimo po naših njivah, vinogradih in sadovnjakih. Manj ton pesticidov ne pomeni manj škode za okolje, saj so lahko pesticidi bolj strupeni od prejšnjih produktov, opozarja uveljavljeni okoljevarstveni aktivist Anton Komat. Opaža tudi, da pri nas nemoteno poteka črni trg s pesticidi. Kronično izpostavljanje kmetijskim kemikalijam, čeprav pri nizkih koncentracijah, vodi do rakavih obolenj, okvar ob rojstvu, okvar živčevja in endokrinega sistema, alergijskih reakcij in drugih težav. Še posebej je to problematično pri otrocih, razlaga strokovnjakinja s področja kemije dr. Vesna Weingerl. »Poudariti moram, da ni problematično le zaužitje posameznega pesticida, katerega učinke na telo testirajo in so velikokrat znani, temveč hkratno učinkovanje mešanic različnih pesticidov in težkih kovin, ki pa še zdaleč ni raziskano. Vsak dan zaužijemo pravi koktajl naravni hrani dodanih kemikalij,« opozarja. Zaradi neraziskanih dolgotrajnih povezav med pesticidi, herbicidi in fungicidi ter zdravjem Anton Komat ocenjuje, da supermarket postaja najbolj nevaren prostor v sodobni civilizaciji. Več v članku Katerine Vidner Ferkov http://www.delo.si/znanje/potrosnik/ekologija-ali-pesticidi-na-slovenskem-krozniku.html
»Frankenstein solata« in kazen za odgovornega strokovnjaka
Operete solato, ki ste jo kupili v supermarketu, in iz nje teče zelena voda. Obrnete se na pristojne inštitucije in novinarje, saj nočete zastrupljati sebe in svoje družine.
Prav to je storila občanka, ki je pristopila do novinarke Primorskih novic Jasne Arko. Med poizvedovanjem so jo usmerili na strokovnjakinjo koprskega zavoda za zdravstveno varstvo dr. Agnes Šömen Joksič, ki pa na vprašanje novinarke ni odgovorila. Na neodzivnost se je zelo kritično odzval njen kolega dr. Gorazd Pretnar, saj je šlo za pomembno vprašanje − dolžnost odgovoriti javnosti, kar je osnovni namen javnih uslužbencev. Dr. Agnes Šömen Joksič je vložila zasebno tožbo proti kolegu.
Kako lahko upamo na varnost živil, če so tisti, ki ji stojijo ob strani, očitno načrtno utišani? Dr. Gorazd Pretnar je bil namreč spoznan za krivega žalitve kolegice.
»Ker so kazni, izrečene na sodiščih vzgoja širših množic, je sporočilo sodnice Julijane Kravanja šeststočlanskemu kolektivu Nacionalnega laboratorija za zdravje, hrano in okolje: ‘Ne opominjajte kolega, ki ne opravlja svoje naloge v imenu javnega zdravja, ker je to kaznivo dejanje s posledico, vi in vaša družina bosta ob nekaj plač.’«
Poraba pesticidov v kmetijstvu se v Sloveniji zmanjšuje, so nam povedali na ministrstvu za kmetijstvo. Leta 2013 je bilo na trgu 950 ton pesticidov. Od tega je 400 ton žvepla in bakra, ki sta dovoljena tudi v ekološkem kmetijstvu. 550 ton nevarnih snovi pa na leto potrosimo po naših njivah, vinogradih in sadovnjakih.
Manj ton pesticidov ne pomeni manj škode za okolje, saj so lahko pesticidi bolj strupeni od prejšnjih produktov, opozarja uveljavljeni okoljevarstveni aktivist Anton Komat. Opaža tudi, da pri nas nemoteno poteka črni trg s pesticidi.
Na ministrstvu za kmetijstvo priznavajo, da je nadzor nad črnim trgom zelo težaven. Analitsko neregistriranih sredstev ni mogoče določiti v rastlinah, samih vzorcev pa ni ne na uradnem trgu ne pri kmetovalcih. Ugotavljajo, da so takšne učinkovine lahko zelo slabe kakovosti, vsebujejo dodatke, ki so sporni za zdravje in hkrati izjemno poceni.
»Najbolj so problematični pesticidi, ki so ilegalno uvoženi − nekoč iz Hrvaške in zdaj iz Srbije, Bosne oziroma držav tako imenovanega tretjega sveta. Tam je mogoče kupiti tudi takšne, ki v Evropski uniji sploh niso dovoljeni,« pojasnjuje sogovornik
Ekološke hrane iz Slovenije po nekaterih virih ni niti odstotek v skupni ponudbi prehrane.
Ekološke hrane iz Slovenije po nekaterih virih ni niti odstotek v skupni ponudbi prehrane. Boris Fras, predsednik Zveze združenja ekoloških kmetov Slovenije, se s to statistiko ne strinja, saj ekološki kmetje ne pridejo do velikih trgovin.
Pojavljale so se tudi kritike, da za državne subvencije, namenjene ekologiji, kmetje gojijo travo, namesto hrano za ljudi. Razpredelnica ministrstva za kmetijstvo to potrjuje, večina ekoloških kmetijskih površin je namenjena travi. Vendar prav tako ni nepomembno, s čim se prehranjujejo živali za mleko in meso, čeprav je zadnje daleč od ekoloških smernic v času podnebnih sprememb.
Pridobivanje ekološkega certifikata za hrano je še eno področje, kamor je posegel uradniški odnos s svojimi lovkami, saj žali predvsem z zelo dolgotrajnim postopkom pridobitve certifikata, komentira dr. Vesna Weingerl s fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. »V želji, da proizvede zdravo, do narave prijazno živilo, stoji kmet pred oviro, da lahko to živilo proda kot ekološko šele čez veliko časa, velikokrat šele čez tri leta ali celo več.«
Kakor kažejo podatki ministrstva, je bilo leta 2013 pri nas registriranih 3049 ekoloških kmetij v kontroli. Biodinamično kmetovanje pa je v uporabi le na osemindvajsetih kmetijah. Za primerjavo: konvencionalnih kmetij v Sloveniji je 72.600. Fras kljub temu podatke označuje za zelo optimistične, saj se je število ekoloških kmetij v Sloveniji zelo povečalo. »Za ekološko kmetovanje za zanimajo tudi mladi,« ne skriva navdušenja. Predvideva, da se utegne število ekoloških kmetij povzpeti na 4000. Kljub temu da trenutna državna sekretarka na področju kmetijstva, mag. Tanja Strniša, ne daje posebne prednosti ekološkemu kmetijstvu, opaža Fras.
Vsak kmet ima v Sloveniji vsaj dva birokrata, ki mu ukazujeta, kako naj kmetuje, nam je zaupal kmetijski svetovalec, ki se noče izpostavljati.
»Mi smo kmetje in to hočemo tudi ostati! Hočemo imeti svobodo,« je jasen Boris Fras. »Birokratski pristop me ne zanima,« odločno doda.
Fras ne skriva, da mu je žal, da francoski model, kjer skupina ljudi »posvoji kmeta«, pri nas ni zaživel. To pomeni, da se skupina ljudi zanima za izbranega kmeta, kaj se dogaja na njegovem polju, mu pomaga in z njim sodeluje. V zameno so zagotovljeni zaupanje in kakovostni pridelki.
Kot pravi, pričakuje, da se bodo mladi ekološki gospodarji usmerili v pridelavo zelenjave, kar v našem podnebju ni preprosto. Pojasnjuje, da so subvencije za ekološko pridelavo zelenjave nizke in zato je ekonomska tveganost take pridelave visoka: »Poleg tega so ekološka semena draga in pridelek manjši, s čimer se je treba sprijazniti.«
»Slovenija ni idealna za zelenjavo,« se strinja tudi Fanči Perdih, diplomirana agronomka, ki se je specializirala za ekološka semena. Vendar, kot ugotavlja, je z lokalnimi semeni, kolobarjenjem in naravnimi pripravki mogoče dosegati dobre rezultate.
Več v članku Katerine Vidner Ferkov
http://www.delo.si/znanje/potrosnik/ekologija-ali-pesticidi-na-slovenskem-krozniku.html
